Etnologi v poletni Kostanjevici

V obdobju med 13. in 20. julijem je v Kostanjevici na Krki potekal prvi etnološki terensko-raziskovalni tabor. Zavod Liminal je v sodelovanju z Občino ter Osnovno šolo Jožeta Gorjupa v Kostanjevico povabil 12 študentk in študentov etnologije, antropologije, zgodovine, umetnostne zgodovine, krajinske arhitekture, dediščine in filozofije, ki so se skupaj z mentoricami lotevali etnoloških in kulturno-antropoloških plati kostanjeviškega področja. Preplet različnih humanističnih usmeritev je raziskovalni tabor zaznamoval z interdisciplinarnostjo, štirje študentje iz hrvaškega Zadra pa so poskrbeli za njegov mednarodni značaj.

Udeleženci so se najprej razdelili v skupine, nato pa se vsako jutro podajali na svoje poti k ljudem, njihovim pripovedim, zgodbam in spominom. Trkali so na vrata in povsod naleteli na prijazen odziv sogovornikov. Skozi prizmo socialnega spomina so se udeleženci tako ukvarjali s pomeni in predstavami o prostoru, z lokalnimi identitetami ter odnosi med prebivalci posameznih naselij, z ustnim izročilom in bajkami ter s spremembami, ki jih je v vsakdanjem življenju prebivalcev jugovzhodnega dela občine povzročila meja.

»Ovce ne vedo, kje je meja,« je brezbrižno pašo »slovenskih« domačih živali na »hrvaških« travnikih komentirala sogovornica v trenutku, ko sem vstopila na obisk k skupini, ki se je lotila problematike obmejnega področja: »Pa tudi meni se ta meja ne dopade, čeprav moram živeti z njo.« »Raziskujemo, kako so se etnično različne, a sobivajoče skupnosti umeščale druga poleg druge v preteklosti in kaj se s temi odnosi, če sploh, dogaja danes. V času, ki je naklonjen velikim političnim ter, posledično, medijskim hujskanjem Slovencev proti Hrvatom ter obratno, z navdušenjem odkrivamo mnoga pričevanja o medsebojnem sodelovanju ter sožitju tako v tržnih kot tudi prijateljskih in družinskih odnosih med prebivalci obeh strani, « mi je zaupala mentorica Katarina. Tisti dan jih je pot od Klepčevega mlina v Vrtači vodila navzgor proti Vrbju, v preostalih dneh pa so o medsebojnih odnosih povpraševali tudi v nižjih legah kostanjeviškega območja.

Na naslednjo skupino mladih raziskovalcev sem naletela v Oštrcu. Ravno je zaključila pri eni in se podala proti naslednji gostoljubni hiši, ki jih tu gori ne manjka. »Zbiramo odlomke starih bajk in verovanj, ki živijo v starejših ljudeh in, ker jih nihče ne zapisuje, z njimi tudi umirajo,« pove študentka antropologije. V tednu dni so se naučili ogromno; tako o »zaurokih« in »coprnicah« kot tudi o ljudski medicini.

»Včasih so rekli, da je bradavice mogoče odpraviti z mesecem. Takole je šlo: gledati si moral v mlad mesec in izgovoriti ‘Kar drgnem naj sahne, kar gledam naj raste’. Potem si moral svojo pot in se nisi smel ozreti, pa tudi nazaj se nisi smel vrniti po isti poti. Bradavica naj bi se kmalu povsem osušila in izginila.« Študentje so se z navdušenjem prepuščali »začaranosti« pokrajine, ki jih je iz dneva v dan močneje srkala vase. Pozneje, ko se »čarobni prah« poleže, se bodo ukvarjali s praktičnim, življenjskim ozadjem najdenih pojavov, ki sicer pričajo o odnosu tukajšnjih prebivalcev do onstranstva, a tudi o njihovi medčloveški komunikaciji na tem svetu. »Gradivo, ki smo ga nabrali in posneli, ima seveda veliko opraviti z duhovno sfero. Pa vendar v njem najdemo tudi pomembne ključe za analizo medsosedskih odnosov, socialne vključenosti in izključenosti, kot tudi odnosa do žensk,« pove mentorica skupine.

Zamišljanja skupnosti, ki se oblikujejo v bližini sedanje šengenske ločnice, pa so lahko tudi drugačna od zgolj-slovenskih ali zgolj-hrvaških: tako se je ena izmed raziskovalnih skupin posvečala vasem pod Gorjanci, ki so na zemljevidu označene kot »Čačarija«. V posebni, spevni govorici je iz prenekaterih ust še slišati, kako so prebivalci Oštrca, Črneče vasi in Črešnjevca prišli »od drugod, iz Dalmacije in Like«. Študentje so se soočali s kolektivnim spominom ter procesi identitete: kdo so, kako pojmujejo sebe, kakšne jih vidijo drugi.

Poslednje etnološke raziskave so se na kostanjeviškem območju odvijale med leti 1956-58 pod vodstvom dr. Borisa Orla, tedanjega direktorja Slovenskega etnografskega muzeja. Tokratni raziskovalni tabor je ponovno vzbudil zanimanje za etnološko obravnavo kostanjeviškega območja, ki si, obogateno z novimi, svežimi pristopi, po petdesetih letih zasluži nadaljevanje. Lahko upamo, da je poletna vaja v etnološki stroki šele začetek nečesa velikega.