V pripravi je prvi zbornik Liminala, zavoda za družbeno transfuzijo, kreativno in uporabno znanost. V zborniku prehajamo skozi različne vsebine in znanstvene dispcipline, članki delujejo kot zaključene enote, ki jih lahko beremo ločeno, hkrati pa med tematskimi sklopi ustvarjamo pomenske povezave, ki jih je za širše razumevanje pojmov, potrebno brati sočasno.
Zbornik je razdeljen v pet poglavij: prvo poglavje je namenjeno obravnavi koncepta romantične ljubezni. Alja Adam skozi feministično perspektivo predstavi reprezentacijo ljubezni v preteklosti. Osredotoči se na mit o Orfeju in Evridiki, težišče zanimanja pa usmeri na lik Evridike, ki ji znotraj tradicionalnega odnosa pripada pasivna pozicija. V nadaljevanju skozi literarno analizo sodobnih interpretacij ter analizo filozofskih konceptov izpelje model ljubezenskega odnosa znotraj katerega moški in ženska zasedata enakovredno pozicijo. 
Neža Mrevlje obravnava institucijo zapora kot »simbolnega prostora v katerem intezivno spregovorijo ideologija kaznovanja in disciplinatornega nadzora«. Avtorica, ki se osredotoči na življenje zapornic, poudarja, da zapor predstavlja izrazito ločnico med življenjem zunaj zapora in življenjem znotraj tega. V nasprotju s prisilnim značajem transformacije posameznikov in posameznic znotraj zapora, pa nune, o katerih spregovori Katarina Župevc, govorijo o pozitivnih spremembah dojemanja lastne pozicije, ki jo določa njihov spol. Avtorica pravi, da se jim zdi predvsem pomembno to, da se osvobajajo od normativnih zahtev družbe, ki se osredotočajo na zamejitev telesa v polje ideala in pogojujejo drastične prakse, kot je na primer hujšanje in namenska rekreacija. Zato vidijo ženske, ki živijo izven (cerkvene) skupnosti, kot žrtve manipulacije, katere vpliva se v pogledu nazaj spominjajo tudi same. 
Jana Drašler se v svojem članku ukvarja z ženskim telesom znotraj cirkusa in ugotavlja, da so cirkuške artistke »bitja metamorfoz«, saj se začasa predstave njihovo telo in duh premakneta v nov prostor, »se reklasificirata«. Avtorica pravi, da lahko v tem smislu interpretiramo predstavo kot obred redefinicije ženskega telesa, ki se po svojem značaju približa pojmu obreda prehoda. Špela Kalčić ukvarja s popotnicami, ki so v času visokega kolonializma v svojih potopisih ali slikarstvu upodabljale orientalne hareme. Avtorico zanima, v katerih segmentih se ženska reprezentacija haremov razlikuje od moške, poleg tega pa opozarja tudi na razlike znotraj samega ženskega ustvarjanja.
Na tem mestu se zastavlja vprašanje zakaj so v ospredju vseh prispevkov predvsem ženske? Gotovo je eden od razlogov uvid in zavedanje, da je bila ženskemu spolu znotraj tematik posameznih prispevkov pogosto pripisana pozicija v ozadju, na obrobju in v nevidnosti. 
Špela Kalčić, ki v svojem prispevku o upodabljanju haremske kulture začasa kolonializma med drugim problematizira položaj umetnic in znanstvenic v 18. in 19. stoletju pravi, da so ženske v tistem času omejevali tako pri njihovem znanstvenem delu kot tudi v umetnosti, ker so bila ta področja rezervirana predvsem za moške.
V svojem prispevku Katarina Župevc ugotavlja, da se redovnica kot naratorka svoje subjektne pozicije znotraj sistema spola še vedno pogosto umika svojemu moškemu kolegu znotraj Cerkve. Z ne-govorom tako nastane iluzorična podoba ne-obstoja. Ravno tako se zdi (kot poudarja Neža Mrevlje), kot da ne obstaja zapornica znotraj sistema kaznovanja, vendar pa je izkušnja prestajanja zaporne kazni tesno povezana tudi z izkušnjo lastnega spola.
Enospolni svetovi, ki že sami po sebi vzpodbujajo predrugačene principe delovanja, so glede na spol nedvomno različni in zato potrebni analize, ki ne homogenizira, ampak to različnost pravzaprav postavlja v ospredje. Kot jo v ospredje postavlja tudi prispevek Jane Drašler o cirkusu kot moški domeni, kjer so ženske na nek način lepotni dodatki.
Pa so? Ali niso ravno v areni ženske karseda blizu svojemu moškemu kolegu? Ne presegajo ravno tam omejitve svojega spola? Kot ga Evridika, ki je v prispevku o romantični ljubezni avtorice Alje Adam, končno stopila pod isti žaromet, pod katerim je do 20. stoletja stal predvsem njen Orfej. Sodobni Orfeji in Evridike, ki se prepletajo v vsakem izmed nas in ki jih eden od prispevkov v zborniku začrta v kontekst filmske naracije Pred zoro, pa vzpostavljajo egalitarni poziciji ljubimcev in ljubimk znotraj ljubezenskega diskurza, kjer biologija ne pogojuje več delovanja. Ljubezen, ki se zdi kot biološko zasidrana, izhajajoča »iz srca«, tako razkrije svoje ideološke temelje in ob tem ponudi pogoje za svoje predrugačenje.
