Ženske na robu

V pripravi je prvi zbornik Liminala, zavoda za družbeno transfuzijo, kreativno in uporabno znanost. Zavod je nastal kot poizkus prenosa metod in teoretskih domnev iz ene znanstvene discipline v drugo, da bi tako ustvarjale nove in alternativne povezave in obnavljale vezi, ki so bile med disciplinami pretrgane. Akademski svet želimo povezovati z neakademskim, pri čemer ne delamo razločkov med elitnimi in popularnimi kulturami. Znanstveni diskurz povezujemo z aplikativnim ter na vseh področjih poskušamo vzpostavljati enakopravnost.

Z Liminalom želimo ustvariti fluidni prostor stika med različnimi diskurzi. Etimologija izraza liminal nas povede vse do latinskega “limen”, ki dobesedno označuje “prag” in s tem implicira vse vmesno, hibridno, mejno, (ob)robno in dvoumno, predvsem pa tisto, kar se odpira, tako navzven kot navznoter. Liminal je območje prehoda, “začasno osvobojeno ozemlje”, ki ukinja ustaljene limite duha, misli in delovanja, ter s to ukinitvijo odpira pot novim perspektivam in shemam.

Tudi v zborniku prehajamo skozi različne vsebine in znanstvene dispcipline, članki delujejo kot zaključene enote, ki jih lahko beremo ločeno, hkrati pa med tematskimi sklopi ustvarjamo pomenske povezave, ki jih je za širše razumevanje pojmov, potrebno brati sočasno. Zbornik je razdeljen v štiri poglavja: prvo poglavje je namenjeno obravnavi koncepta romantične ljubezni. Alja Adam skozi feministično perspektivo predstavi reprezentacijo ljubezni v preteklosti. Osredotoči se na mit o Orfeju in Evridiki, težišče zanimanja pa usmeri na lik Evridike, ki ji znotraj tradicionalnega odnosa pripada pasivna pozicija. V nadaljevanju skozi literarno analizo sodobnih interpretacij ter analizo filozofskih konceptov izpelje model ljubezenskega odnosa znotraj katerega moški in ženska zasedata enakovredno pozicijo. Neža Mrevlje obravnava institucijo zapora kot »simbolnega prostora v katerem intezivno spregovorijo ideologija kaznovanja in disciplinatornega nadzora«. Avtorica, ki se osredotoči na življenje zapornic, poudarja, da zapor predstavlja izrazito ločnico med življenjem zunaj zapora in življenjem znotraj tega. V nasprotju s prisilnim značajem transformacije posameznikov in posameznic znotraj zapora, pa nune, o katerih spregovori Katarina Župevc, govorijo o pozitivnih spremembah dojemanja lastne pozicije, ki jo določa njihov spol. Avtorica pravi, da se jim zdi predvsem pomembno to, da se osvobajajo od normativnih zahtev družbe, ki se osredotočajo na zamejitev telesa v polje ideala in pogojujejo drastične prakse, kot je na primer hujšanje in namenska rekreacija. Zato vidijo ženske, ki živijo izven (cerkvene) skupnosti, kot žrtve manipulacije, katere vpliva se v pogledu nazaj spominjajo tudi same. Jana Drašler se v svojem članku ukvarja z ženskim telesom znotraj cirkusa in ugotavlja, da so cirkuške artistke »bitja metamorfoz«, saj se začasa predstave njihovo telo in duh premakneta v  nov prostor, »se reklasificirata«. Avtorica pravi, da lahko v tem smislu interpretiramo predstavo kot obred redefinicije ženskega telesa, ki se po svojem značaju približa pojmu obreda prehoda.

Na tem mestu se zastavlja vprašanje zakaj so v ospredju vseh prispevkov predvsem ženske? Gotovo je eden od razlogov uvid in zavedanje, da je bila ženskemu spolu znotraj tematik posameznih prispevkov pogosto pripisana pozicija v ozadju, na obrobju in v nevidnosti. V svojem prispevku Katarina Župevc ugotavlja, da se redovnica kot naratorka svoje subjektne pozicije znotraj sistema spola še vedno pogosto umika svojemu moškemu kolegu znotraj Cerkve. Z ne-govorom tako nastane iluzorična podoba ne-obstoja. Ravno tako se zdi (kot poudarja Neža Mrevlje), kot da ne obstaja zapornica znotraj sistema kaznovanja, vendar pa je izkušnja prestajanja zaporne kazni tesno povezana tudi z izkušnjo lastnega spola. Enospolni svetovi, ki že sami po sebi vzpodbujajo predrugačene principe delovanja, so glede na spol nedvomno različni in zato potrebni analize, ki ne homogenizira, ampak to različnost pravzaprav postavlja v ospredje. Kot jo v ospredje postavlja tudi prispevek Jane Drašler o cirkusu kot moški domeni, kjer so ženske na nek način lepotni dodatki. Pa so? Ali niso ravno v areni ženske karseda blizu svojemu moškemu kolegu? Ne presegajo ravno tam omejitve svojega spola? Kot ga Evridika, ki je v prispevku o romantični ljubezni avtorice Alje Adam, končno stopila pod isti žaromet, pod katerim je do 20. stoletja stal predvsem njen Orfej. Sodobni Orfeji in Evridike, ki se prepletajo v vsakem izmed nas in ki jih eden od prispevkov v zborniku začrta v kontekst filmske naracije Pred zoro, pa vzpostavljajo egalitarni poziciji ljubimcev in ljubimk znotraj ljubezenskega diskurza, kjer biologija ne pogojuje več delovanja. Ljubezen, ki se zdi kot biološko zasidrana, izhajajoča »iz srca«, tako razkrije svoje ideološke temelje in ob tem ponudi pogoje za svoje predrugačenje.

Zbornik z naslovom Ženske na robu je sofinanciran s strani Urada za enake možnosti in Fakultete za podiplomski humanistični študij (ISH). Zavod Liminal, ki se med drugim ukvarja tudi z izdajateljskimi dejavnostmi, bo zbornik izdal v sodelovanju z založbo ISH-ja. Izšel bo predvidoma v decembru, predstavljen pa bo na tiskovni konferenci istega meseca.

Etnologi v poletni Kostanjevici

V obdobju med 13. in 20. julijem je v Kostanjevici na Krki potekal prvi etnološki terensko-raziskovalni tabor. Zavod Liminal je v sodelovanju z Občino ter Osnovno šolo Jožeta Gorjupa v Kostanjevico povabil 12 študentk in študentov etnologije, antropologije, zgodovine, umetnostne zgodovine, krajinske arhitekture, dediščine in filozofije, ki so se skupaj z mentoricami lotevali etnoloških in kulturno-antropoloških plati kostanjeviškega področja. Preplet različnih humanističnih usmeritev je raziskovalni tabor zaznamoval z interdisciplinarnostjo, štirje študentje iz hrvaškega Zadra pa so poskrbeli za njegov mednarodni značaj.

Udeleženci so se najprej razdelili v skupine, nato pa se vsako jutro podajali na svoje poti k ljudem, njihovim pripovedim, zgodbam in spominom. Trkali so na vrata in povsod naleteli na prijazen odziv sogovornikov. Skozi prizmo socialnega spomina so se udeleženci tako ukvarjali s pomeni in predstavami o prostoru, z lokalnimi identitetami ter odnosi med prebivalci posameznih naselij, z ustnim izročilom in bajkami ter s spremembami, ki jih je v vsakdanjem življenju prebivalcev jugovzhodnega dela občine povzročila meja.

»Ovce ne vedo, kje je meja,« je brezbrižno pašo »slovenskih« domačih živali na »hrvaških« travnikih komentirala sogovornica v trenutku, ko sem vstopila na obisk k skupini, ki se je lotila problematike obmejnega področja: »Pa tudi meni se ta meja ne dopade, čeprav moram živeti z njo.« »Raziskujemo, kako so se etnično različne, a sobivajoče skupnosti umeščale druga poleg druge v preteklosti in kaj se s temi odnosi, če sploh, dogaja danes. V času, ki je naklonjen velikim političnim ter, posledično, medijskim hujskanjem Slovencev proti Hrvatom ter obratno, z navdušenjem odkrivamo mnoga pričevanja o medsebojnem sodelovanju ter sožitju tako v tržnih kot tudi prijateljskih in družinskih odnosih med prebivalci obeh strani, « mi je zaupala mentorica Katarina. Tisti dan jih je pot od Klepčevega mlina v Vrtači vodila navzgor proti Vrbju, v preostalih dneh pa so o medsebojnih odnosih povpraševali tudi v nižjih legah kostanjeviškega območja.

Na naslednjo skupino mladih raziskovalcev sem naletela v Oštrcu. Ravno je zaključila pri eni in se podala proti naslednji gostoljubni hiši, ki jih tu gori ne manjka. »Zbiramo odlomke starih bajk in verovanj, ki živijo v starejših ljudeh in, ker jih nihče ne zapisuje, z njimi tudi umirajo,« pove študentka antropologije. V tednu dni so se naučili ogromno; tako o »zaurokih« in »coprnicah« kot tudi o ljudski medicini.

»Včasih so rekli, da je bradavice mogoče odpraviti z mesecem. Takole je šlo: gledati si moral v mlad mesec in izgovoriti ‘Kar drgnem naj sahne, kar gledam naj raste’. Potem si moral svojo pot in se nisi smel ozreti, pa tudi nazaj se nisi smel vrniti po isti poti. Bradavica naj bi se kmalu povsem osušila in izginila.« Študentje so se z navdušenjem prepuščali »začaranosti« pokrajine, ki jih je iz dneva v dan močneje srkala vase. Pozneje, ko se »čarobni prah« poleže, se bodo ukvarjali s praktičnim, življenjskim ozadjem najdenih pojavov, ki sicer pričajo o odnosu tukajšnjih prebivalcev do onstranstva, a tudi o njihovi medčloveški komunikaciji na tem svetu. »Gradivo, ki smo ga nabrali in posneli, ima seveda veliko opraviti z duhovno sfero. Pa vendar v njem najdemo tudi pomembne ključe za analizo medsosedskih odnosov, socialne vključenosti in izključenosti, kot tudi odnosa do žensk,« pove mentorica skupine.

Zamišljanja skupnosti, ki se oblikujejo v bližini sedanje šengenske ločnice, pa so lahko tudi drugačna od zgolj-slovenskih ali zgolj-hrvaških: tako se je ena izmed raziskovalnih skupin posvečala vasem pod Gorjanci, ki so na zemljevidu označene kot »Čačarija«. V posebni, spevni govorici je iz prenekaterih ust še slišati, kako so prebivalci Oštrca, Črneče vasi in Črešnjevca prišli »od drugod, iz Dalmacije in Like«. Študentje so se soočali s kolektivnim spominom ter procesi identitete: kdo so, kako pojmujejo sebe, kakšne jih vidijo drugi.

Poslednje etnološke raziskave so se na kostanjeviškem območju odvijale med leti 1956-58 pod vodstvom dr. Borisa Orla, tedanjega direktorja Slovenskega etnografskega muzeja. Tokratni raziskovalni tabor je ponovno vzbudil zanimanje za etnološko obravnavo kostanjeviškega območja, ki si, obogateno z novimi, svežimi pristopi, po petdesetih letih zasluži nadaljevanje. Lahko upamo, da je poletna vaja v etnološki stroki šele začetek nečesa velikega.